BLOG

JUTRI JE PREDALEČ

Ura je 4.30, jutro je sveže in že diši po poletju. To je moj najljubši del dneva, ko se še sliši tišina in petje ptic. Rada bi podelila svoje občutke ob prebrani kratki zgodbi iz zbirke JUTRI JE PREDALEČ, zbirka sodobnih afriških zgodb, ki je leta 2007 izšla pri Mladinski knjigi. Kratko zgodbo OREL je napisala Ananda Devi, rojena leta 1957 na otoku Mauritius /leži vzhodno od Madagaskarja v Indijskem ocenu/. V Londonu je končala študij etnologije in socialne antropologije. Živi v Ženevi kot prevajalka. Njeno pisanje močno zaznamuje soočenje afriških, evropskih in indijskih vplivov, značilnih za njen otok /podobno velja tudi za Madagaskar/. V tematiki pa poleg soočanja različnosti in mešanja mitologij razvija tudi občutje otoškosti in izolacije. Mogoče se me je zgodba OREL tako zelo dotaknila tudi zaradi navedenih tematik, ženske subtilnosti, s katero se loteva teh tematik, vendar le-to posreduje skozi osrednji lik zgodbe, ki je moški. Le-ta se razočaran nad današnjim svetom, ljudmi umakne v samoto visoko v gore in tam živi asketsko življenje puščavnika. V svojem skromnem bivališču se sooča s seboj, s svetom, ki ga je zapustil in vzroki za to ter praktično edino živo občutenje najde edino še v občudovanju mogočnega orla.

Pometanje golih cementnih tal, ki jih ne poživlja niti preproga niti barva. Barve so drugod. V cvetovih, ki poganjajo iz kratke in goljufive pomladi. V obrabljeni perjanici odtenkov neba. V nabuhlosti večernega mraka ali sijaju zvezd sredi najostrejše zime. Same odločajo, ali se bodo predajale ali izmikale vašemu pogledu. Igrajo se igro zapeljevanja, ki me včasih zabava in pogosto dolgočasi. Izgubil sem pogled očaranosti. Zadnji stavek je žalosten. Izgubil sem pogled očaranosti. Ali to ne pomeni, da nima več smisla gledati, da so občutki že skoraj mrtvi, preveč odreveneli, da bi ostalo še kaj prostora za hvaležnost? Kako bi se lahko brez omotičnosti čutov sploh še veselili nad tem, da smo živi?

……………………

Zadnjih nekaj dni znova in znova leta mimo velik orel. Predstavljam si, da si gradi svoj brlog blizu vrhov. Opazujem njegov let, njegov polet in si govorim, da je v enem samem njegovem gibu, v enem samem zamahu njegovih mogočnih peruti več miline kot v vseh človeških dejanjih skupaj. Če smo že kaj izgubili, potem je to gotovo milina.

Med zapiranjem vrat mrmram zahvalo orlu, ki mi pomaga, da še v kaj verjamem. In to je zame, žal, vedno težje. Sem, v nekdanje zavetje za alpiniste, ki ga, odkar je vse območje postalo prenevarno, nihče več ne uporablja, nisem prišel, ker bi si naivno predstavljal, da mi bo višina omogočila bolj vzvišeno videnje stvari. Že dolgo vem, da je moje videnje ozko – tako kot videnje tistih, ki smo jih v starih časih imenovali “grešniki”. Že dolgo nihče ni imel tistih prebliskov vedenja in jasnovidnosti, ki bi mu omogočili ljudem ponuditi kakršno koli videnje. Kaj drugega nam še preostane razen lažnih prerokov? Naša pot je nepopravljivo iztirila . Sem me niso pripeljale iluzije, ampak, nasprotno, dokončna opustitev iluzij.

Zavest? Seveda. Verjel sem. Verovanja, oprta na bergle popustljivosti, so nekaj lahkega. Verjel sem. Kako lahko je verjeti, ko vas k temu nič ne sili in vam tega nič ne prepoveduje!Dovolj je bilo že slišati glas, prepričljivejši od drugih. Ni nas vznemirjalo, da sta nam tema in bes mračila videnje. Niti to, da je bila dolžnost poslušnosti pomembnejša od dolžnosti spraševanja. Naša civilizacija je bila taka, da je kraval v njej zakrival substanco, odsevi pa svetlobo. Zlahka se je dalo pozabiti na zločine. Zelo preprosto se je dalo otresti se naše dediščine nasilja. In vendar se mi je nazadnje razkrilo, da so naši kraji smrti naša edina sled skozi stoletja, edine orientacijske točke, ki nas povezujejo z nami samimi tako v naši preteklosti kot v prihodnosti.

…………………………………………………………………………………………………………………

Nekega dne sem šel v mesto H. Zazdelo se mi je, da se je med vsemi drugimi tam zgodil znan, a zvijačno zatajen holokavst. Ko sem šel tja, je od dogodka že minilo celo stoletje. Pomirjujoče je bilo pomisliti, da so posledice že daleč za nami. Ali smo sploh izvedeli za zgodbe preživelih? Potomcev? V H. sem stopil v neko drugo knjigo, kot je knjiga zmagoslavne in zmagujoče civilizacije. Vstopil sem v tabor žrtev. A kraj je bil vendarle čist in banalen, brez vsakih zunanjih znakov razen nekaj suhoparnih spomenikov.A kaj kmalu sem opazil, da ni nobene potrebe po zunanjih znakih. Kakor v koncentracijskih taboriščih, ki jih izpraznijo, kakor v vseh krajih pokolov in genocidov, ki obmolknejo, se je sam kraj nabil s spominom. In to je zadostovalo. Vse drugo je bilo odveč.

…………………………………………………………………………………………………………………..

Od takrat sem potoval po svetu in iskal preživele. Iskal sem protiudarec za morilsko hordo. Sem in tja sem našel ponižna in nedotaknjena bitja. A vsa so imela kakšno hibo. Paradoksalno so se samo tisti z napakami izvlekli nepoškodovani. Na eni strani se je vzpostavljal kult telesne lepote in z njim nevarnost spreminjanja v pošasti. Na drugi strani pa so bili tisti, ki ne glede na svojo nepopolnost ne bi nikoli pozabili svoje človeške odgovornosti in so tudi nosili vse sledi človeka.

………………………………………………………………………………………………………………………………….

A ker se v svojem življenju niti formalno niti načeloma nisem nikoli opredeljeval drugače ali skozi kaj drugega, sem se kljub vsemu skušal oprijeti svoje vere. Sledil sem pridigarjem s košatimi bradami ali strogimi tonzurami, asketom in modrecem, papežem in popom. Pri vseh sem našel samo dozdevnosti in izmikanja, zgodbe o skupinici izbrancev, ki so razkrivale nepripravljenost, da bi se soočili z našo skupinsko odgovornostjo. Jasno mi je bilo, da se je okoli mene porušil red, da so bile meje že zdavnaj prekoračene, vse kršitve dopolnjene. Nič ni bilo nemogoče. Nezamisljivo prenašanje ran se je dogajalo od prve generacije žrtev pa vse do današnjih dni. Zaznamovanosti in posledice so se odslej prenašale z geni. Znašel sem se v najpopolnejši samoti sredi sebi enakih. samoti človeka, ki ne verjame več.

Nazadnje sem obiskal muzej, v katerem so bile razstavljene fotografije vseh zlorab, ki jih je lahko človek zagrešil nad človekom in ki se mu jih je zdelo potrebno zabeležiti in dokumentirati, kot bi se hotel učinkoviteje obsoditi v očeh zgodovine. Zadnja fotografija je prikazovala razčetverjenega človeka. Njegovo telo je – namenoma – tvorilo križ.Ko sem prišel do te podobe, sem padel na kolena, zlomljen od bolečine, razčetverjen, podobno kot človek na fotografiji. Sklenil sem roki, a to ni bila molitev. Stiskal sem zobe, saj sem vedel, da če bi pustil besedam na plan, bi bile nepopisno prostaške, umazane besede, kakršnih nisem izgovoril še nikoli v življenju. Tistega dne sem se odločil, da se umaknem iz sveta. To goro sem si izbral zaradi njenega imena Nangha Parbhat – gola gora. ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

Kot ponavadi se sprašujem, čemu služi moja prostovoljna samota. In ali se ne bi dalo početi kaj drugega. Ali ni tudi moj molk postal zarotniški in zločinski molk. Navsezadnje je moja izbira samo drugačen način, da umrem.

Ko odprem oči vidim orla, ki spet leti mimo mojega okna. Nenehno potuje sem in tja. Zdi se mi, da se njegovo nihajoče gibanje čez živo modro nebo ne bi smelo nikoli ustaviti. Na kakšen klic se odziva? Kakšna dedna pogojenost ga vodi? Kje v njem je sedež pokorščine?Ali nagon pri njem igra vlogo Boga? Ali kje v njegovih zmedenih mislih obstaja zavest o kozmičnem redu, ki ga vodi?Ali pa je zgolj mehanizem, ki ga vodi navada, ki sledi brez razuma, ki uboga brez razmišljanja, ki deluje brez vzroka? Zaznam nekaj, kar naj bi bilo po mojem mnenju klic orla in stopim iz zavetja. V daljavi vidim prihajati njo, ki je verjetno njegova družica. Nad vrhovi, onkraj grebenov čutim njeno naglico, širino njenih kril, globino njenega gibanja. Ta krik, to čakanje je vgnezdeno v njej. Odeta v spomin vrste ga je zaslišala in nanj odgovorila iz daljave, večje od tiste, do katere lahko seže čas. Dolgo sta pred mojimi očmi plesala ples zapeljevanja, svoj ljubezenski ples. Tako mogočnim bitjem ne bi moglo zadostovati nič manjšega kot ples, ki zaobjame vse nebo. In noben čudež ne bi mogel bolje od tega dokazati, da se nekje ohranja zavest, ki je morda zapustila človeka, ne pa vseh živih bitij. V večernem mraku postane svet bel kot mesto H. Edina barvna lisa, ki ostane, je lisa dveh orlov, ki brez napake in brez omagovanja nadaljujeta svoj ples življenja.

::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

O REVŠČINI IN POJOČEM NEBU

Pesem Yuyutsu RD Sharma, velikega pesnika Nepala, ki piše o današnjem času, svetu
Indije, bi lahko bila tudi pesem neznanega poeta Madagaskarja. /izbor Bernarda/
POJOČE NEBO MOJE INDIJE
Sam v jutranjih
urah noči

zadržujem dih
da bi ublažil ostri

smrad, ki prihaja
iz bližnjega naselja revežev

ki pronica vame in mi
srka kri iz utrujenih pljuč.

Čajnica na odprtem
blizu bordela

ponižno meri
globine molitve

ki odmeva iz
ponosnih obokov razkroja.

Sam v jutranjih urah
noči po nemirnem desetletju

boja za naselitev v prostoru
med krvavečimi čeljustmi demokracije.

Samota brez ženske,
umik na prašne ulice

prebujenje mladosti
v ovenelih žilah poezije

pesem revnih naselij
pod nebom kresnic in potujočih zvezd.

Krožeč okoli
velikanskega kotla mleka

v katerem
v debelih plasteh smetane

v vsej svoji vulgarnosti
plavajo rejeni oreščki,

ostareli berač prelomi držo
meditirajočega Bude

in ustvari
vizijo apokalipse.

Potepuška krava pride
pobere in pogoltne obsojeni

osnutek žalostne
pesmi ki je ne bom nikoli končal.

In potem sirena nočnega vlaka
ki odhaja čez planote Indije.

Po smrti desetletja
po padcu templjev svete vere

po začasnem molku
mitraljezov zla,

po vzponu civiliziranih mesarjev
in nove anarhije dolarjev

po smrtnem letu čudaških sokolov
ki kradejo zarodke iz nedolžnih indijskih krav

bom naredil načrt za
bom napisal pesem

o potujočih vetrovih
o pojočem nebu moje Indije.

::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

O DOMOVINI

Madagascar, potopis, leto 2000,
Ponedeljek, 05.julij ob 5.uri zjutraj, /2.dan na Madagaskarju/
Spalnica v najetem stanovanju v središču glavnega mesta Tananarive. Žena poleg mene me vznemirjena budi, češ, kaj pomeni ta hrup zunaj. Tudi sam vznemirjen vstanem, odgrnem zaveso in ponudi se nama enkraten prizor: množica ljudi, kolona, ki traja in traja, hodijo peš, na kolesih, pred seboj potiskajo nekakšne vozičke, vse je polno zelenjave, sadja, raznovrstnega blaga. Vse to dogajanje na ulici traja in traja in se šele čez kakšno uro počasi začne umirjati. »Kmetje hitijo na tržnico prodajat« pojasnim ženi. Ona vzhičena in brez besed spremlja pisano množico ljudi in dogajanje.

Sobota, 10. julij:
Sorodniki, prijatelji nas vabijo k sebi. Kar ne moremo ustreči vsem. Vsak bi želel, da se vsaj enkrat oglasimo pri njih na kosilo, večerjo. Poskušamo ne zavrniti nikogar. Vsak dan smo drugje. So ali bogati ali revni, vmesnih skorajda ni. Bogati razkazujejo svoje imetje, izborne pojedine, a kaj hitro izgubijo zanimanje za nas, ko ugotovijo, da nismo bogati. Revni tako pozorno in prizadevno v pripravi hrane, skromno obloženi mizi, skušajo pridobiti našo pozornost, naklonjenost. Presune, koliko prijazne pozornosti premorejo v svoji stiski, ki je tako boleča. Šokiran sem, kako na slabše se je življenje zasukalo v teh 20 letih, odkar sem odšel v tujino. Prijatelj zdravnik mi pripoveduje , kako dobi za ves mesec dela v državni bolnišnici borih 25 000 SIT. /za leto 2009 znaša uradni podatek za minimalno plačo na Madagaskarju 60 EUR/. Večina slednjih, revnejših nas prosi tudi za pomoč in ne morejo razumeti, kako nekdo z diplomo v Evropi ni bogat. Z ženo se čudiva, kako neki živijo. Obiskali smo že trgovine in zgroženo ugotavljali, kako so cene osnovnih stvari tam skoraj enake kot pri nas: 1l mleka, 1 kg kruha, 1 kg moke, praktično identične cene. Računica nam ne gre skupaj!

Četrtek, 06. avgust
Potujemo s kombijem na JZ. Žena občuduje krajino riževih polj. Kot kmetijskega inženirja jo navduši vrhunska kulturna krajina. Razmišlja na glas, koliko dela, pozornega in potrpežljivega, neskončno ur, je vloženega v terase riževih polj. Na poti srečujemo ljudi, veliko ljudi, ki pešačijo, na polja in domov, prodajat svoje izdelke na tržnico ali se vračajo nazaj. Žena poimenuje Madagaskar – Dežela ljudi, ki hodijo. Sama zelo visoko ceni hojo. Po njenem je hoja, veselje do gibanja, primarna oblika veselja do življenja. Poslušam njeno navdušeno razmišljanje.
Na tej poti proti JZ, kakih 500 km in dalj od glavnega mesta, začnemo srečevati ogromne črede govedi. Praviloma se moramo z našim kombijem ustaviti, da gre živina mimo. Poleg so pastirji. Žena in otroci so navdušeni nad dogajanjem. Čisto mimo oken vozila se počasi premikajo živali. Vsaka čreda, ki jo srečamo, je večstoglava. In teh čred srečamo kar veliko. Pojasnjujem, da je na tem savanskem svetu JZ doma tradicionalna živinoreja. Govedo, ki ni niti mlečne niti mesne pasme, predstavlja predvsem statusni simbol in menjalno vrednost. Zaradi te tradicionalne živinoreje je Madagaskar otok, kjer je govejega usnja v izobilju.

Sobota, 15. avgust
S kombijem potujemo proti V obali otoka. Skoraj 600 km loči glavno mesto Tananarive od največjega pristanišča na V , Tamatave. Cesta se dviga in spušča po hribovitem svetu, sama goličava, posekane površine. Nikjer sledu o pragozdu, ki je še 100 let nazaj pokrival celotno to območje. Praktično edina vozila, ki jih srečujemo na poti, so ogromni tovornjaki, naloženi z ogromnimi drevesnimi debli. »Od kod vozijo« se čudi žena »saj je vse golo«. »Verjetno bolj iz notranjosti pokrajine« razmišljam. » V glavnem mestu sem gledala karto Madagaskarja in na tem predelu vzdolž V obale, je bil vrisan še kar debel pas pragozda« pripoveduje žena. Vendar vse do obale ne zasledimo nič pragozda. Celotno pot se vozimo med golimi, izsekanimi pobočji, ki nemo kričijo v nebo. »Pravijo, da je glavni razlog izginjanja pragozda, tradicionalen način kmetovanja domačinov – požigalništvo. Pa saj tukaj ni nobenih vasi, nobenih kmetov » se čudi žena. Molčim. Preveč boli vse polno neresnic, ki jih že leta in leta bivanja v tujini, slišim o rodnem otoku. Vsepovsod se prikazuje samo revščina ljudi, brez posebne omembe, da je to predvsem posledica kolonialne in postkolonialne politike, tuje in domače. Kot da na Madagaskarju ne obstoja nič drugega. Žalosten sem. Včasih že kar obupan.