REFORESTACIJO

Pred približno 1000 leti je bil skoraj cel otok pokrit s tropskim gozdom, zdaj ga je še 8 %. V zadnjih 100 letih je bilo uničenih več kot 50% gozdnih tropskih površin. Gozd je bil požgan ali posekan iz različnih razlogov: lesna industrija,farmacevtska industrija, agrikultura, konstrukcija infrastructure (ceste). Vsako leto izgine od 200 000 do 300 000 ha gozda, ta proces je še posebno intenziven na jugu, vzhodu in jugo-zahodu. V gozdu Mikea, kjer so se površine posekanega gozda početverile od leta 1980, je izginilo že 75% rastlinskih originalnih vrst, med katerimi so tudi vrste, ki imajo zelo veliko ekonomsko vrednost /gradbeni les, zdravilne rastline…/. Največja alarmantnost pa je tudi izginjanje endemitov: 35 vrst lemurjev, 85 vrst kameleonov, 8 vrst baobaba /v Afriki je samo ena/; 80% živalskih in 90% rastlinskih vrst na Madagaskarju je endemitov.
Posledice izginjanja tropskega gozda – deforestacije so najbolj vidne na osrednji planoti, kjer so obsežna območja, kjer je ostala le še izsušena rdeča zemlja, izpostavljena eroziji. Od tod ime, ki so ga Madagaskarju nadeli Francozi: La Grande Ile Rouge, Veliki Rdeči Otok. Če iz vesolja pogledate na Zemljo, vam bojda najprej pade v oči rdeči otok, ki leži na jugovzhodni strani Afrike. Kot zgleda, se dela veliko , da bi se ta začaran krog prekinil: ustanovitev zavarovanih con, zakonska ureditev izobraževanja, mednarodna pomoč, ekonomska odprtost, spodbujanje eko-turizma, vendar ostaja veliko projektov še nedovršenih in premalo integriranih drug z drugim. Oslabljenost in regresija gozdnih površin ter povečana potreba in povpraševanje po lesu na Madagaskarju zahtevata intenzivno reforestacijo. Reforestacija je eden najpomembnejših elementov razvoja na Madagaskarju. Na Madagaskarju se spodbuja več vrst pogozdovanja oz zlasti reforestacija otoka /pogozdovanje-sajenje dreves tam, kjer jih v preteklosti ni bilo, reforestacija-sajenje dreves, kjer so v preteklosti že rasla/, od izrazito ekonomskih do bolj ali manj okoljevarstvenih, celostnih. Vsakršna reforestacija pa pomaga sanirati trenutno stanje in preprečevati najhujše. Denudirana – ogoljena pobočja in vrhovi hribov, kjer se je izgubila praktično že vsa humusna plast zaradi izpiranja in je humus zato trenutno  prisoten le še na nižje ležečih, vzorno obdelanih, vaških riževih poljih, nujno zahtevajo zasaditev dreves. Ta trenutna situacija je zaenkrat koristna za pridelavo kmetijskih pridelkov na vaških poljih Le vprašanje časa in možnih posledic spremembe klimatskih pogojev pa je, kdaj se bo lahko zgodila prava katastrofa v obliki prevelike količine padavin, ki bodo presegle zmožnosti zadrževanja poplav na riževih poljih in bodo vodne ujme odplavile vir preživetja – humusni sloj, v dolino in naprej v morje. In s tem bo resno ogroženo oz. onemogočena pridelava kakršne koli hrane za preživljanje lokalnega prebivalstva. Zasajena drevesa bodo služila tudi lokalnemu prebivalstvu za kurjavo, s čimer se tudi prepreči nadaljnje izsekavanje še prisotnih gozdnih površin. S tem bo preprečeno tudi kurjenje gozdnih površin za kratkotrajni učinek pridobivanja humusa za kmetijske namene, saj bodo posajena drevesa humusno plast zadrževale in jo ne bo tako izrazito kot sedaj, spiralo deževje. Reke, ki iz notranjosti odnašajo sprano rdečo zemljo, dobesedno “krvavijo” v morje.

NATIONAL GEOGRAPHIC SLOVENIJA, september 2010, KRVAVEČE SRCE MADAGASKARJA